Mentor je ključna oseba za razvoj strokovnjaka

Kako pomemben je mentor v prvih mesecih zaposlitve, zares vemo le tisti, ki smo to izkusili. Sama sem med tistimi srečneži, ki sta jim bila že prvi delovni dan dodeljena dva mentorja. To je bilo toliko bolj pomembno, ker sem se prijavila za delovno mesto, za katero je bila zahtevana moja smer študija ekonomije, zaposlitev pa sem dobila na povsem drugem delovnem mestu. Namesto v prodaji se je moj prvi dan zaposlitve začel na delovnem mestu organizatorja v oddelku za avtomatsko obdelavo podatkov (AOP). Na to delovno mesto nisem bila sprejeta po naključju.

Pred desetletji, v obdobju socializma, smo vsi kandidati s fakultetno izobrazbo v tem podjetju (s 6.000 zaposlenimi) morali opraviti predhodno testiranje pri zunanji instituciji. Ti testi so preverjali splošne sposobnosti kandidata in specifične sposobnosti, ki so potrebne na določenem delovnem mestu. Vključena sta bila tudi osebnostni test in motivacijski vprašalnik. Ker je bilo v tistem času zelo težko dobiti ustrezne kadre za oddelke AOP, je vodja kadrovske službe po drugem razgovoru ocenil, da bi bila morda primerna za to delovno mesto. In kako prav je imel, je potrdilo testiranje.

Od tu naprej pa sta imela odločilno vlogo moja mentorja. Direktorica oddelka je bila moja mentorica za splošne zadeve in za strokovni razvoj, vodja programerjev pa mentor za področje programiranja, ki sem ga iz dna duše sovražila. In še danes imam odpor do programiranja.

S pomočjo slednjega mentorja sem spoznala delo programerjev, saj sem na delovnem mestu, za katero sem se usposabljala, dajala navodila programerjem. In kako naj to učinkovito počnem, če ne razumem, kako poteka njihovo delo?

V splošnem delu sem zelo hitro spoznala, da moram opravljati izključno opravila, ki so »primerna« za moje delovno mesto oziroma za hiter doseg ustrezne strokovne usposobljenosti. Mentorstvo direktorice je pomenilo tudi mesečni pregled opravljenega dela in pogovor o njem. Vsak dan sproti smo evidentirali opravila in eno med njimi je bilo označeno s kodo »čakanje na delo«.

To se je v oddelku, kakršen je bil naš, lahko zgodilo. Vsako opravilo je imelo tudi lastno (standardno) ceno. Ko se je na mojem seznamu znašlo opravilo »kopiranje«, na seznamu naše tajnice pa v istem času »čakanje na delo«, mi je direktorica rekla, da si ta mesec nisem zaslužila že sicer skromne plače, saj se od mene pričakuje vse kaj drugega kot pa kopiranje dokumentov. Česa vsega mi ni povedala … V tem času bi lahko vzela v roke slovar in poiskala strokovne izraze v angleškem jeziku, saj sem se naslednji teden pridružila svetovalcema iz tujine. V tem času nisem prebrala članka, ki bi ga lahko. V tem času bi lahko bila proaktivna in nekaj sprogramirala. Za te besede sem ji še danes hvaležna. Zato sem tu, kjer sem, in delam to, kar znam najbolje.

Pečečnik o stroških licenc za Las Vegas

Po zaključku svoje profesionalne poti v vlogi pooblaščene revizorke še vedno spremljam letna poročila družb, ki sem jih revidirala. Med njimi ima skupina podjetij Elektronček posebno mesto. Vzroka sta dva. Družba je vedno korak pred drugimi v postavitvi poslovnih modelov, saj temelji na inovativnosti, zato smo se pri reviziji srečevali z okoliščinami, za katere v računovodskih standardih nismo našli enoličnih odgovorov. Zato je bila revizija zame osebno vedno izziv. Drugi vzrok pa je v dejstvu, da je bilo leta 2010 izdano revizorjevo poročilo zadnje, pod katero sem se podpisala s svojim imenom. Mnenje je bilo s pridržki in je pravzaprav šolski primer takega mnenja.

Ne spremljam pa samo letnih poročil revidiranih družb, temveč tudi članke v medijih in druge javno dostopne podatke. Tako kot vse prejšnje intervjuje z »avtorjem« tega uspešnega podjetniškega podjema sem z zanimanjem prebrala tudi tokratnega, objavljenega na spletni strani Siol.net. Intervju je res vreden branja. Pozorno si oglejte tudi videoposnetke. Čeprav je namen tega bloga opozoriti na bolj redek računovodski problem v slovenski praksi, sem se sama iz videoposnetkov spet nekaj naučila o javnem nastopanju.

Mojo pozornost je pritegnila izjava gospoda Pečečnika o stroških licence, katerih zgodovina mi je znana (ne pa tudi končni znesek). V intervjuju novinar navaja, da so licenco pridobivali osem let, stala pa je milijone. Gospod Pečečnik odgovarja: »Približno osem milijonov dolarjev. Denar je šel za odvetnike in za naše zaposlene, ki se ukvarjajo samo z licencami. Glavni stroški pa so bili za potovanja preiskovalcev, ki so iz ZDA hodili v Slovenijo in preiskovali našo zgodovino.«

Tudi revizorji smo imeli srečanja s »preiskovalci zgodovine«, kar je bilo za nas nekaj posebnega. V pogovorih z njimi smo morali dokazati temeljito poznavanje računovodskih podatkov o podjetju in podati mnenje ne le o trenutnem finančnem stanju podjetja, temveč tudi o obetih za prihodnost.

In zdaj izziv za vse računovodje. Kje v izkazih podjetja najdemo te stroške? So vsi ti izdatki v računovodskih izkazih obravnavani kot stroški ali morda kot sredstva ali pa kot njihova kombinacija? Dobri poznavalci računovodskih standardov imate morda že odgovor. Delite ga z drugimi.

Odgovore vpišite v komentar in jih argumentirajte.