(ali zakaj na e-diplomante še vedno gledamo z viška)
Spoznala sem ga na spletu
Ne, to ne bo romantična ljubezenska zgodba o popolni ljubezni na prvi pogled. Opisala vam bom svojo izkušnjo z e-učenjem, s katerim sem že kar nekaj let vsak dan povezana.
Danes ga opazujem z druge strani kot pred leti, ko sem kot študentka prejela klic s fakultete, da prvega e-izpita zaradi neudeležbe na predavanjih ne morem opravljati. Kako se je končalo? Srečno :) Ampak pojdimo lepo od začetka …
Z e-učenjem sem se spoznala, ko sem ravno zaključevala svojo prvo diplomsko nalogo, strast do izobraževanja pa me je gnala naprej. Ravno v tem času sem bila v začetku nosečnosti in me je malo skrbelo, kako bom ob dojenčku in službenih obveznostih lahko nadaljevala študij. Odločitev za on-line študij se mi je zdela več kot logična – čas si bom razporejala sama in svoj urnik kar se da najbolje podredila potrebam novorojenčka in službe.
Soočenje z realnostjo
Slišalo se je sila preprosto, kar se v mojem »optimistično razpoloženem procesorju« večkrat pripeti. Ko pa nastopi realnost, pa je tako ali tako že prepozno. Začela so se predavanja, sledile so vaje, po vajah smo morali izdelati seminarske in projektne naloge, oddajati poročila in pisati vmesne preizkuse znanja. In to, vse našteto, se je dogajalo na tedenski ravni. Vsak teden znova, po štirih tednih pa zaključni izpit in ustno ocenjevanje. Kar dober zalogaj za nekoga, ki si je mislil, da bo »malo spotoma« opravljal še študijske obveznosti.
Ta pogled
Druga diploma je bila trdo prigarana. In vedno me malo pojezi, še bolj pa užalosti, ko ob omembi, da imam »e-diplomo«, v očeh sogovornika vidim tisti prezirljiv pogled in posmehljiv nasmešek. Vendar »e-diploma« ni lahko pridobljen papirček, ki kar pade iz tiskalnika. Je trdo prigaran papir, ki zahteva ogromno časa, dela in samodiscipline. Kako vem? Ker sem imela možnost zaključiti obe vrsti študija – tako klasičnega kot tudi on-line. In če smo lahko pri klasičnem študiju kdaj kakšno predavanje preskočili zaradi "nepremostljivih" obveznosti, kot je na primer nujen postanek na štiriurni kavi, ali kakšen izpit namesto pisali, kar prepisali, tukaj tega heca ni. Vse te počaka in Veliki brat te neprestano gleda.
Prej pleničke prala, kot izpit končala
Celotno študijsko leto sem vse izpite opravljala v rednem roku, le na zadnji izpit letnika sem morala septembra v drugem roku. Žal na prvega nisem uspela, ker sem ravno na dan pisanja zaključnega izpita prvič postala mamica. Zelo sem si želela, da bi vse obveznosti zaključila že pred porodom. Vendar sem na drugi strani naletela na gluha profesorjeva ušesa. Ta spomin me pripelje na novo, zelo pomembno vlogo pri e-izobraževanju – in to je izbira mentorja. O tem, kako odgovorno in ključno vlogo pri e-izobraževanju ima mentor, v katerem od prihodnjih zapisov, do takrat pa si lahko preberete, kakšen je mentorski program pri nas.
Bodite lepo,
Sara